sobota, 25. oktober 2014

Epilog

Po dobrem mesecu doma, skoraj vsakodnevnem obujanju spominov s potovanja, diplomiranju in še bi lahko našteval... sem 1. oktobra uradno postal brezposeln, študentskega življenja je konec, čas je za nove izzive, nova potovanja, po novem pa tudi čas za iskanje dela. Ko si brezposeln, je časa seveda preveč, jaz sem ta čas porabil za razmislek kako naprej. Delo? Potovanje? Delo + potovanje?.
Z odvečnim časom sem prebrskal velik del interneta, raziskoval možnosti, na koncu pa prišel do spletne strani Anywork Anywhere, kjer se mi je kar na hitro odprlo več možnosti. Po treh poslanih prošnjah, sem v 5 minutah dobil pozitiven odgovor. Po začetnem obotavljanju, če sem res pripravljen na svoje prvo delo v tujini sem se le odločil - za 6 mesecev bom v hotelu na Shetlandskih otokih pomival posodo v kuhinji.

Več o "novem" življenju/preživljanju sledečih 6 mesecev daleč od doma, pa boste lahko prebrali na novem temu namenjenem blogu - Tomo dela.

Preden pa nov blog resno zaživi, pa si lahko ogledate še eno galerijo do sedaj neobjavljenih (mogoče tudi že objavljenih) drugačnih slik s potovanja po britanskem otočju..

V Bruslju sem s kolesom prehiteval vroče kolesarke
...in srečal mestnega osla
...ter mestnega psa s prehlajenim mehurjem?
Naj sliši cel Bruselj!
V Bruslju so tudi biki
Nikoli me ne bo izučilo - bruseljska pašteta namreč res ni dobra (odprava Wales/Pembrokeshire 2013 to že ve), ampak lakota naredi svoje 
Na rolerjih bi bil tudi meni London bolj všeč
Kača na otoku Ness
Hrčkov grob na otoku Ness
Prebiranje zabavnih vabil na javnih wcjih
Na severu Škotske so mi družbo delale predvsem ptice...
...ob sestopu s Quinaga žabe...
...po plažah morske zvezde...
...in nasedle meduze...
...po travnikih pa tudi škotsko govedo (Highland Cattle)
Zaradi preveč ovc po vsem otočju, je treba biti nanje pozoren tudi na cestah
Trajekt na klic (jezero Loch Lommond)
Maček v Glasgowu misli, da je kip
V neki vasici na jugu Anglije je glavna skrb gluh maček (res, na vsakem ovinku je bil tak znak)
Še nekaj drugačnih avtohtonih vrst goveda (Druridge Bay Country Park)
Britanci imajo radi kazni
Res nevem kako naj bi to delovalo...
Če ti je na trajektu dolgčas, hodi
Po manjših vasicah pohodnike čakajo tudi poštene trgovinice (Hadrians Wall Path)
Na vrhu Old Man of Coniston-a (slikano na dan poroke)
Nekatere nasedle meduze si tako kot mr. Jelly na sliki, zaslužijo tudi svoj grob (nekje na plaži v Colwynskem zalivu, S. Wales)
Nevem kaj ta maček v Llandudnoju predstavlja, je pa grozen.
Billi!
Sandgator v Aberdaronu (S. Wales)
pred - potem 
potem - potem potem

P.S. S tem je blog uradno zaključen (razen lektoriranja starih člankov...), šeenkrat pa ste lepo vabljeni k branju novega bloga Tomo dela.

petek, 12. september 2014

(71. - 74. dan) Birmingham -> Tržaško letališče -> Slovenija. Doma.

71. dan: Birmingham, Tržaško letališče, nočno iskanje Slovenije

Zadnje jutro v Angliji. Popoldne let iz Birminghama, Mike mi zopet priskoči na pomoč s ponujenim prevozom do letališča, vmes pa še ogled Kidderminstra (želežniški muzej, center) in centra Birminghama z vodičem Mikeom.
Popoldne po poslalvjlanju pa čustveno čakanje na letalo. Kurja polt zaradi razmišljanja kaj vse sem dal skozi v zadnjih desetih tednih in spomina na vse dobre ljudi, ki so mi pomagali doživeti Veliko Britanijo in Irsko bolje kot sem si kdajkoli predstavljal.
V centru Kidderminstra se je nekemu umetniku zmešalo

Birmingham. Levo nakupovalni center Bull Ring, desno cerkev sv. Martina

Še nekaj Birmingama (v ozadju mestna koncertna dvorana)

Birminghamške Benetke
Še zadnji zemljevid moje poti v Angliji...
Ponoči (21:10) pristanek na letališču Trst (Ronchi dei Legionari). Ker sem si želel naslednje jutro pričakati v Sloveniji, sem se proti naši prelepi deželici odpravil kar peš (štopanju sem si zaradi teme odpovedal). Po začetnem izglubljanju v Ronchi del Legionariju peš prav daleč ni šlo. V Doberdobu (v zadnji hiši v vasi!) me je ustavil gospod in mi dal dve možnosti (zdel sem se mu namreč nor, da sredi noči hodim proti Slovenii): prevoz do Slovenije ali prenočitev v njegovi prikolici. Res sem si želel biti zjutraj že v Sloveniji, zato sem izbral prvo možnost in se odpeljal do Mirna, od tam pa si privoščil še malce nočnega sprehoda do Nove Gorice, kjer sem ob 1:30 zahvaljujoč prijetni primorski klimi zaspal kar na prostem brez postavljanja šotora.
Ta pojava je sredi noči poskrbela za začudene italijanske poglede

Nekaj mi pravi, da se bližam Sloveniji... Zamejski slovenci ipd.

72. dan: Avtoštoparski muzej in ponovno srečanje z družino

Zjutraj sem s pomočjo ljudi, ki govorijo moje najljubše narečje (primorščina) hitro napredoval proti kampu Korita, kjer me je čakal brat skupaj s prijatelji. Da nisem prispel prehitro, sem se na poti ustavil še v avtoštoparskem muzeju v Kanalu ob Soči, ki je v lasti mnogo bolj izkušenega avtoštoparja in nekdanjega župana Kanal, Mirana Ipavca.
Namig: kdor si želi ogledati muzej, naj to stori do konca septembra (2014), potem ga ne bo več. Seveda bi muzej priporočal vsem avtoštoparskim navdušencem, nič pa ni narobe, če še nikoli niste štopali (za kar pa nikoli ni prepozno ;)).
Avtoštoparski muzej

Prvi pogled na Sočo
Triglavski narodni park, prihajam! Zame še vedno najlepši NP

Popoldne pa končno prihod v kamp, počitek, proti večeru se nam pridružita še neučakana starša in tako skoraj s celo družino preživim lep sončen vikend v Posočju.
Srečno prispel v kamp
Soška korita

73. dan: Bavški Grintavec

Nekaj, kar sem na Britanskem otočju zagotovo pogrešal - prave gore. Triglavskemu narodnemu parku tega seveda ne manjka. In že sem se povzpel na najbližjo goro - Bavški Grintavec. Sončenje na vrhu (skoraj 2400m) brez majice, tako dober dan za planinarjenje je bil.
Planina nad Sočo

Jaz mu pravim stranišče z najlepšim razgledom 
Bavški Grintavec (na levi Mali Grintavec)

Veselje na vrhu

Skupinska fotografija na vrhu

Varnost je na prvem mestu!
Popoldne pa še druga stvar, ki sem jo dolgo čakal - balkanski žar/čevapčiči!

74. dan: Doma

Zapuščanje kampa, na poti pa še izkoriščanje zadnjih sončnih žarkov s plezanjem na plezališču "pri Plajerju" (Trenta).
Tudi plezati "znam"

Najljubša klopca
Do večera le pridemo domov, doma nič novega, je pa zanimivo po nekaj časa imeti spet pravi dom, edini kraj, kjer se dejansko lahko počutiš doma (če so mi gostitelji rekli, počuti se kot doma, ni bilo isto).
Zadnja, ki se ta dan še ustrašita moje brade, sta sestra in Nežka.
Bojda sem se v teh desetih tednih spremenil bolj kot Nežka.
In čisto zadnji zemljevid:


Epilog sledi....